Edgar Willems se je rodil l. 1890 v Belgiji. Ko je končal šolanje na “Ecole Normale”, se je najprej posvetil slikanju in obiskoval “École des Beaux-Arts” v Bruslju. Že od otroštva pa ga je zelo privlačila tudi glasba in kot samouk se je učil vsega, kar bi mu omogočilo čim globlji pogled v to zvrst umetnosti. Na nekem kongresu v Omnu na Nizozemskem l. 1925 ga je tako prevzela zanimiva razprava o improvizaciji v glasbi in v oblikovnih umetnostih, da se je odločil posvetiti svoje delo razvoju glasbene pedagogike. Diplomiral je na Glasbenem konservatoriju v Ženevi in od l. 1927 tam učil filozofijo in psihologijo glasbe. L. 1928 je bil imenovan za profesorja solfeggia. Spoznal je, da bi bilo treba iskati temelje za uspešno pedagoško delo v pristnem življenjskem okolju in povezati glasbeno vzgojo z novimi znanji s področja psihologije.
O tem je napisal več knjig in razširil svoje principe poučevanja glasbe v številne države. Organiziral je mnogo konferenc in informativnih tečajev, ki so obravnavali teme kot: uvajanje tri-štiriletnih otrok v svet glasbe; priprava na učenje solfeggia, učenje klavirja; improvizacija in glasbena terapija.
Leta 1934 je izšlo njegovo prvo delo Nove filozofske ideje o glasbi in njihova praktična uporaba, v katerem je objavil svoje osnovne hipoteze in postavil temelje svojega obširnega pedagoškega in znanstvenega dela. V njem je Willems jasno prikazal povezave med glasbo in človeškim bitjem, ki jim danes pritrjujejo tudi fenomenologi.
Ritem, melodija in harmonija so povezani s telesno, čustveno in racionalno človeško naravo. Te tri elemente lahko shematsko prikažemo in razporedimo med dva pola: materialnega (ki je izvir zvoka – strune, zračni stebri, opne itd.) in duhovnega (ki je glasbeno delo).
Na teh osnovnih pojmih in predvsem na odnosu med muzikalnostjo in človeško naravo, ki je osnova kakršnega koli ustvarjalnega dejanja, je Willems osnoval svojo metodo glasbene vzgoje. Njegov pristop k pedagoškemu delu temelji na dejstvu, da je občutek za glasbo potencialno navzoč v vsakem človeku in da ga je s primerno vzgojo mogoče prebuditi in ga razvijati že od ranega otroštva naprej. Willemsova vzgoja se na vseh področjih pedagoške dejavnosti poslužuje izključno glasbenih sredstev in sicer na zelo naraven način. Willems se je dolga leta ukvarjal z glasbeno vzgojo za majhne otroke in z uporabo glasbe v terapevtske namene pri prizadetih otrocih, mladih in odraslih.
Na osnovi svojih življenjskih izkušenj je napisal delo v dveh delih z naslovom L’oreille musicale (prvi del publiciran l. 1940, drugi l. 1946). Njegova druga dela so:
- L’Education musicale Nouvelle
- Le Jazz ou l’Oreille musicale
- La préparation musicale des tout-petits
- Le Rythme Musicale
- L’introduction a la Musicothérapie
- Les bases psicologiques de l’Education Musicale
- La valeur humaine de l’Education Musicale
Willems je napisal tudi serijo pedagoških zvezkov, namenjenih pedagogom, ki želijo delati po njegovih pedagoških načelih. V njih je obrazložil glasbeno uvajanje za otroke, uporabo naravnega telesnega gibanja s poudarkom na spremembah ritma in tempa ter začetek učenja solfeggia in klavirja. Malo pred smrtjo je napisal in objavil Livre de Solfege elementaire.
Willems si je za svoje delo omislil nekaj posebnih glasbenih instrumentov, ki so osnovani tudi na mikro intervalih (v tesni zvezi s sedanjim razvojem glasbe), in sicer: serijo zvončkov, razdeljenih do tridesetinke tona; avdiometer in sonometer do dvestotinke tona, mikrointervalno panovo piščal, avdiokultor za samo-pomoč pri slušnem zaznavanju, mikrointervalni metalofon, uglašen na četrtine tona v obsegu ene oktave, in mikrointervalni metalofon, uglašen na cele tone, poltone, tretjine, četrtine, devetine in osemnajstine tona.