Psihologija glasbe po Willemsu

Od konca devetnajstega stoletja dalje je glasbeni posluh zaradi svoje kompleksnosti in svoje velike možnosti razvoja pritegnil pozornost številnih vzgojiteljev in muzikologov. Citirajmo samo nekaj del, ki obravnavajo to temo: Max Batke, Die Erziehung des Tonsinnes, Berlin, 1905; Emile Jacques-Dalcroze, Cours de Solfege base sur l’audition, 1897; Carl Emil Seashore, The psychology of musical talent, Iowa, New York, 1919; Carl Stumpf, Ton psychologie, 1883, 1890.

Že od nekdaj so se filozofi, umetniki in vzgojitelji ukvarjali s problemom posluha (Platon, Kepler, Comenius, Rameau, Rousseau, Pestalozzi, Schumann, Helmholz), zanimanje zanj pa se je močno povečalo predvsem v dvajsetem stoletju; o tem pričajo dela pedagogov, muzikologov in skladateljev. Tudi učitelji so se prepričali, da je razvit posluh nepogrešljiv pri glasbeni dejavnosti, le malo pa se jih je ukvarjalo s tem, kako dejansko spodbujati njegov razvoj. Vzrok za to je bilo slabo poznavanje delovanja slušnega organa in pomanjkanje primerne literature o načinih razvijanja sposobnosti slušnega zaznavanja. Sedaj imamo na razpolago dovolj znanj, da spregovorimo o posluhu v povezavi z naravo človeškega bitja in njegovih izraznih sposobnosti.

Upoštevati je treba dejstvo, da posluh pogojujejo tri pomembne sposobnosti: slušno zaznavanje, čustvena odzivnost na slišano in analitično, zavestno poslušanje. Vsaki od teh treh sposobnosti je treba slediti pri vsakem učencu ločeno, čeprav so le-te pogostoma med seboj tesno povezane. Vzgojitelj mora vedeti, kako vzpodbujati tako razvoj splošne sposobnosti posluha kot tudi razvoj specifičnih sposobnosti, ki sestavljajo celoto. Poznati mora tudi stanje vsake od teh sposobnosti pri posameznem učencu.

Govorimo torej o slušnem zaznavanju, ki je pravzaprav fiziološko zaznavanje zvoka preko ušesa, o čustvenem odzivu na slišani zvok, ter o analitičnem, zavestnem poslušanju, ki zajema mentalni vidik poslušanja. V tem smislu lahko uporabimo izraze: zaznati, poslušati, slišati. Z glagolom slišati v vsakdanjem življenju pogosto označujemo splošno sposobnost slušnega organa. Netočnost v izražanju predstavlja za pedagoško – psihološki pristop tako problem kot tudi nevarnost.

Te tri sposobnosti, o katerih smo govorili, pogojujejo učiteljev način poučevanja in različne možne načine razvijanja posluha. Tudi osebnostni značaj, glasbena kultura in odnos učenca do zvočnega pojava vplivajo na učenčevo nagnjenje do glasbe. Glasbena vzgoja je danes pogosto priviligira intelektualni pristop na račun senzoričnosti in čustvenosti; nekateri učenci pristopajo h glasbenemu pouku na enak način kot k učenju jezikov, matematike ali geografije. Dejstvo je, da glasbo beremo in pišemo, potrebno je tudi učenje teorije. Vendar pa moramo vse to postaviti v odnos z glasbenim pojavom, z ritmom in s posluhom, ki niso izključno intelektualnega značaja. K sreči večina modernih pedagogov zavrača čisti intelektualizem.