Nagovor ravnateljice Mateje Tomac Calligaris
Spoštovani starši, dragi gostje,
ko danes poslušamo otroke, kako pojejo, igrajo in skupaj ustvarjajo glasbo, ne poslušamo le lepih tonov. Poslušamo sad poti, ki se ni začela danes, temveč že mnogo prej – z odločitvijo, da otrok dobi priložnost stopiti v svet glasbe.
Glasba je od nekdaj spremljala človeka. Bila je del praznikov in vsakdanjika, del doma in skupnosti. In prav v tem času, ko se bliža Božič, njen pomen še posebej začutimo. Glasba nas umirja, povezuje in odpira prostor, v kater em lahko znova prisluhnemo bistvenemu.
V otroštvu ima glasba posebno mesto. Ne oblikuje le spretnosti, temveč človeka kot celoto. Preko glasbe se učimo reda, posluha, notranje zbranosti in občutka za lepoto.
Ko se otrok uči poslušati glasbo, se uči poslušati tudi drugega. Uči se čakati, se prilagajati, zaznati, kdaj naj vodi in kdaj naj sledi. V skupnem petju ali igranju vsak glas šteje, a šele skupaj nastane harmonija. To je dragocena življenjska lekcija, ki jo glasba prenaša tiho in brez velikih besed.
Glasba uči vztrajnosti. Ni bližnjic, ni takojšnjih uspehov. So vaje, ponovitve, majhni koraki. A prav v tem procesu otrok odkrije, da se trud obrestuje, da se potrpežljivost splača in da resnično zadovoljstvo pride iz vztrajanja na poti.
Posebno vrednost ima glasba tudi kot prostor čustev. Skozi pesem ali melodijo izražamo veselje, mir, nežnost, včasih tudi nemir – brez razlage, brez sodbe. Glasba postane varen jezik notranjega sveta, ki ga besede ne znajo vedno ujeti.
Skozi glasbo se prenaša tradicija. Pesmi, ki jih pojemo danes, so odmev preteklih rodov in obenem dar prihodnjim. V božičnem času se ta vez s preteklostjo še posebej jasno začuti – v znanih melodijah, ki nas spremljajo že od otroštva in vsako leto znova povežejo družine in skupnosti.
Ko se leto počasi izteka in stopamo proti novemu, je ta večer priložnost za hvaležnost. Za vse majhne korake, ki so bili narejeni, za čas, ki smo ga namenili otrokom, in za zaupanje v pot, ki se gradi počasi, a trdno.
Današnji koncert zato ni tekmovanje in ni razkazovanje popolnosti. Je trenutek lepega. Je dokaz, da so otroci rasli – ne le v znanju, temveč v poslušanju, izražanju, sodelovanju in notranji zrelosti. In za to rast ste pomemben del tudi vi, starši, s svojo podporo, potrpežljivostjo in zvestobo vsakdanjim drobnim dejanjem.
Naj bo bližajoči se Božič čas miru, topline in skupne pesmi. Naj novo leto prinese nadaljevanje poti, ki spoštuje ritem otroštva, vrednost dela in lepoto skupnega ustvarjanja.
Hvala, ker ste danes z nami, in prijeten zaključek koncerta.
